Česa se bojimo?

Pozdravljeni. Spet bom malo filozofiral o vsakodnevnih zadevah.

Vedno bolj opažam, da se predvsem mladi nečesa bojijo. Ne vem kaj je tisto kar jih privede v ta strah. Je to strah pred tem, da ne bodo izpolnili kakšnih pričakovanj? Čigavih pričakovanj? Upam, da svojih in ne pričakovanj, recimo staršev! In kakšna so sploh pričakovanja?
A je to strah, da ne bodo česa naredili popolno? Da ne bodo popolni? Popolni za koga? Kaj sploh je popolno?

Česa nas je strah?

Se mi zdi, da se večkrat tudi pojavi strah, ko je nekaj treba vprašati. Na primer profesorja na faksu. In potem se pri marsikom pojavi v glavi blokada, joj ne, pa ne bom tega vprašal, kaj pa če bom neumno vprašal in se mi bodo smejali. Kdo se ti bo smejal? Profesor? Zakaj ne bi vprašal? Edina neumnost, ki sem jo jaz začel opažati je ta, da samo pomisliš na to, da ne bi vprašal. Če ne vprašaš, ne moreš vedet.

V glavnem ta strah je vse preveč prisoten in zakaj sploh je prisoten? Strah je namreč votel, okrog ga pa nič ni. Vsak je sposoben nekaj naredit in to kar naredi je sposoben naredit uspešno. Mogoče pa je to tisti strah. Uh… to pa mi lahko celo uspe in bom naredil potem preveč uspešno. Nonsense. Opažam, da je vedno več ljudi zafrustriranih, z neko fiksno idejo in zamislijo, da je edini cilj v življenju, da si čist uspešen, da si nad vsemi, da se dokažeš vsem, da nekaj zmoreš, da si najdeš čist ta pravega partnerja oz. partnerko, da boš živel v super ekstra hiši ali pa nadstandardnem stanovanju in hodil v svetovno službo. Da. Vse to se da doseči in ne samo tako, da ti je že v zibko položeno. Da se tudi doseči iz nič. Vendar ne, če se preveč z mislimi osredotočaš na samo ta cilj, hm… do tega cilja je na poti več drugih manjših ciljev, ki jih je treba prej opravit in marsikdo jih spregleda in zapelje mimo njih v slepo ulico.
Zamislite si labirint: veš, da je takoj za dvema stenama izhod in greš v tisti smeri, ker vse kar vidiš je izhod, ki je glavni cilj, kaj pa ostali cilji, da najdeš pravi hodnik, ki še vodi naprej in ne v slepo ulico? Nekaj takega.

Pričakovanja se dajo izpolnit, vendar postopoma in ne z glavo skozi zid in ko se tega lotiš ti seveda ne uspe in če se to zgodi dvakrat, trikrat… že nastopi strah… ne bo mi uspelo.
Popolnost? Popolnost naj bo vedno sorazmerna s pričakovanji. Če od sebe pričakuješ, da boš v treh mesecih dokončal neko nalogo, potem naj bo to tvoja prva popolnost, ki jo dosežeš. (O drugih popolnostih (popolnih partnerjih in partnerkah) pa kdaj drugič). Namreč, ko to dosežeš izpopolniš sebe in tako se nadgrajuješ naprej.
Vse to, pričakovanja in popolnost pa s strahom pred tem, da vprašaš za pot ne bo šlo zmeraj doseči. Ne se bat. Vprašaj!

Tudi jaz bi se sedaj ob pisanju tega prispevka ali pa že prej lahko spraševal: Eh, kaj pa če ne bi pisal kaj takega? Kaj če naletim na negativne odzive? Kaj če me potolčejo v komentarjih? Kaj če se osmešim? Bullshit! Pa kak, če se, pa kaj če me? Upam, da se bo vsaj kak komentarček našel in da se mogoče razvije kakšna diskusija.

Pozivam h komentiranju!

7GSdIGzYh7xI32j6zuSH65gBm3qBrkFl

4 thoughts on “Česa se bojimo?

  1. Super prispevek, dragi Tadej.

    Imaš popolnoma prav, a kaj, ko človeka včasih strah pred porazom ohromi… in mu mnenje staršev preveč pomeni. Tudi potem, ko je že "velik". Navada je pač železna srajca.

    Svoboda je čudovita beseda, a kaj, ko je včasih treba veliko storiti, da jo dosežeš, občutiš in si jo zaslužiš.

    Lp

  2. Hvala, draga Eleanor.

    Vem, včasih marsikomu tudi, ko je že "velik" mnenje staršev ogromno pomeni. Konec koncev so starši skozi odraščanje tisti po katerih si ponavadi jemljemo vzgled, ki so nekakšni "idoli". In s tem ni nič narobe. Vendar včasih je treba tudi zatisniti oko in uho, ko pride že tako daleč, da se začnemo enostavno obračati v krogu mnenja svojih staršev in mnenja drugih. Starši nas konec koncev niso naredili zase. Sicer pa tudi nič slabega ne mislijo, ko nas ženejo pa gnjavijo pa včasih rečejo tudi kakšno, ki nam najbolj ne odgovarja. Ampak je pa treba tudi naredit mejo, tudi pri starših. Verjemi pa, da tudi naše starše zaboli, če njihovi starši kdaj prevečkrat pohvalijo kakšnega drugega sina, njih pa ne.

    Svoboda… ja, res je včasih treba veliko narediti za njo, da jo dosežeš, ampak ko jo občutiš, veš da si naredil velik korak. Veliko ljudem je uspelo, tudi našim staršem je uspelo doseči svobodo in tudi nam jo bo.

  3. Veš kaj se meni zdi? Ko smo starejši, imamo vedno več strahov. In vsak naslednji je bolj neracionalen kot prejšnji. Večina mojih se je rodila ravno na fakulteti, pa ne mislim s spraševanjem profesorjev o snovi. Tako neracionalni strahovi, npr. pred neuspehom, ta potreba po dokazovanju staršem, kot si omenil… Ne vem od kod pridejo ti strahovi, se pa popolnoma strinjam, da so nesmiselni. Se jih pa težko znebiš, več kot očitno.

    No, lep dan želim! :)

  4. Ja, zanimivo, da imamo vedno več strahov namesto, da bi jih imeli vedno manj. Glede na to, da je vedno več izkušenj za nami in v nas. Ampak se nekako previdneje odzivamo na ves svet okoli nas, glede na to kako se ta razvija. In to je povezano z uspehom oz. neuspehom. Kaj se ti bo zgodilo, če ne uspeš? Boš preživel? Itd. Ampak, če ti nekje na enem področju ne uspe, ti pa na drugem definitivno bo. Sicer pa življenje se lahko v minuti obrne tako, kot sploh ne pričakuješ in te odpelje iz neuspeha v uspeh… lahko pa tudi obratno, žal. Ampak o tem ne razmišljamo.
    In res, ko so strahovi enkrat prisotni se jih težko znebiš. Ampak se pa jih da vsekakor premagat in znebit.

    Hvala in lep dan tudi tebi :)

Dodaj odgovor

Pravilno izpolnite prazno polje. *